Kdor je prebral prvi dve epizodi "mučenja", že ve, da se kava precej  namuči preden je pripravljena za praženje, kaj šele za pitje. Dolga pot, ki jo prestane, je zame svojevrstno romanje, mogoče tudi meditacija vseh ljudi, ki se zrna dotaknejo. Sveže obran, olupljen in spran plod ima precej visok odstotek vlage, ki ga je potrebno zmanjšati na primerno vrednost. Ta se giblje nekje med 15 in 10 odstotki. Večinoma se vsa zrna najprej razprostre po določeni površini, ki je izpostavljena soncu. Lahko je na betoniranih tleh ali na posebnih zračnih ležiščih, ki izgledajo kot dolg niz lesenih okvirjev preko katerih je napet porozen material, gosta mreža, platno in podobno. Na vseh ležiščih je potrebno kavo vsake toliko premešati oziroma presortirati, ker je jasno, da so spodnja zrna deležna manj sonca kot vrhnja. Istočasno kavo tudi prezračimo, s čimer preprečimo morebitne anoksične pogoje, v katerih se zrna lahko skisajo. Na tleh uporabljajo nekaj podobnega kot solinarji, ročne pluge s katerimi zabredejo v razprostrto maso zrn, vsakokrat v drugi t.j. pravokotni smeri na prejšnjo. Na »mizah« pa postopek izvajajo z rokami, ko zrna nekako premečejo.

»Mize« uporabljajo v goratih predelih, kjer so plantaže predvsem na terasastem terenu in  bi bil dovolj velik betoniran plato svojevrsten prestiž. Dobra plat tovrstnega sušenja je, da so zrna dvignjena od tal, zato je manj verjetnosti da bi vanje zašel nezaželjen drobir, kamenčki ipd. Mnogi pridelovalci, ki zrna sušijo na tleh, se poslužujejo kar obrobnih delov cest na katerih poteka promet. Jasno je, da bo pridelek kontaminiran in zato slabše kvalitete! Precej dodatnega dela pa predstavlja odstranjevanje nečistoč in kamenja.

Alternativa takšnemu sušenju so vse pogostejši mehanski sušilci, ki jih lokalne oblasti in združenja pridelovalcev zelo favorizirajo. Tak način je namreč precej bolj nadzorovan. Sušenje je enakomerno po celotnem preseku mase zrn in tudi ni nevarnosti, da bi zaradi sončevega UV žarčenja prišlo do sprememb na zrnu. Tudi presenečenja v obliki nenadejanih padavin so takorekoč nična.

Sušilci so praviloma pod nadstreškom. Izgledajo kot bazen kvadratne oblike s prepustnim dnom pod katerim se z močnim ventilatorjem dovaja z ognjem segret zrak. Možno je regulirati temperaturo (=jakost plamena), ter pretok zraka (=hitrost vantilatorja). Omejuje jih zgolj kapaciteta bazena, zato glavnino sušenja še vedno opravijo s pomočjo sonca, zaključek pa v bazenih, ker kava na prostem ponoči vendarle pridobi nazaj nekaj odstotkov vlage.

Ko je vsebnost vlage zrn na primernem nivoju, je na vrsti skladiščenje in nadaljni transport. Zrna »pakirajo« v standardne 60 kilogramske žaklje iz jute. Če so zrna prevlažna se bodo trajno navzela nezaželjenega vonja po juti in bi jih v normalnih okoliščinah zavrgli, tako pa se bodo najverjetneje  »skrila« v katerega od ponesrečenih kavnih produktov (kapsule za domače aparate, instant granulate, kavne napitke v pločevinkah…).

Posted on Tuesday, September 20 2011.